V čudovitem objemu gora v okolici Kranjske Gore je skrit kotiček, kjer smo danes predšolski otroci iz vrtca Kobarid in vseh treh podružnic, spoznali navihanega Kekca, prijazno Mojco, pogumnega Brinclja, strašnega Bedanca in teto Pehto. Prevevali so nas mešani občutki, ko smo se z Bedanc busom odpeljali proti pravljičnemu gozdu Kekčeve dežele, saj nismo vedeli kaj vse nas čaka. Kljub slabemu vremenu pa smo kaj kmalu pozabili na dež in se že prepustili dogodkom ki so nam že kmalu pognali strah v kosti. Na začetku sploh nismo bili pozorni, da nam ena izmed v zgojiteljic manjka, vendar smo kmalu zaslišali krike na pomoč in odhiteli pogledat kaj se dogaja. Sredi gozda, smo v kletki, ki je visela iz drevesa zagledali vzgojiteljico Tino, katero je Bedanec v trenutku njene nepozornosti zgrabil in jo odpeljal s seboj. Na srečo smo bili čisto vsi otroci pogumni in z dobrim opazovanjem , kmalu našli ključ in tako rešili našo prestrašeno vzgojiteljico.
Kmalu za tem, smo v bližini naleteli na čudno kočo iz katere se je slišalo prelepo in nežno petje ter globoko smrčanje. Ugotovili smo, da smo pred Bedančevo kočo v kateri je bila ujeta Mojca. Ni nam preostalo drugega, kot da zberemo še nekaj poguma in s skupnimi mičmi rešimo ubogo Mojco. Reševanje je bilo zelo zapleteno, saj je bilo potrebno spečemu divjemu lovcu ključ izmakniti iz rok. Ampak, saj veste, da smo že veliki in spretni, tako da smo tudi to nalogo uspešno opravili in Mojca je bila na varnem.
Skupaj z Mojco smo se nato podali po gozdu naprej, opazovali Bedančeve pasti in prisluhnili zgodbam, katere nam je pripovedovala prijazna deklica.
Med mirnim sprehodom in opazovanju okolice smo zaslišali čuden ropot. Kmalu nam je postalo jasno, da je ponovno na delu Bedanec. Ko je spoznal, da je Mojca rešena je postal tako besen, da je oddirjal skozi gozd naravnost k Brincljevi koči in ga že poskušal ugrabiti. Še sreča, da smo bili zelo blizu in z našim oponašanjem sove, tako prestrašili Bedanca, da je zbežal proti gori Špik, mi pa smo tako lahko rešili prestrašenega Brinclja. V zahvalo nam je razkazal svojo kočo in nam dovolil, da preizkusimo njegov tobogan.
Po vseh teh srečanjih z Bedancem nam je Mojca predlagala, da skupaj pokličemo Kekca, saj bomo z njim zagotovo bolj varni. Po nekaj glasnih klicih, se nam je že pridružil nagajivi, razposajeni in nasmejani Kekec, ki nas je skozi skrivni rov peljal k njegovi koči.
Kekec nam je povedal nekaj svojih prigod, skupaj smo zapeli nekaj pesmi, potem pa obiskali tudi teto Pehto, katera nam je pripravila okusen zeliščni čaj in nam spekla slasten kruh za pogum.
Mislim da ni potrebno dodajati, da smo imeli fantastičen dan! Čisto nič nas ni motilo, da smo bili premočeni od glave do peta, mi smo uživali v vsakem trenutku in izkoristili čisto vsako lužo na poti:)
Bilo nam je lepo!
pripravila: še vedno nekoliko prestrašena vzgojiteljica Tina